KAJ BODO PA DRUGI REKLI?

19. februar 2021

Včasih sem s strahom vstopila v prostor poln novih ljudi in se spraševala ali jim bom všeč ...

Danes se v takem trenutku vprašam ali bo kdo všeč meni?

Poznate ta občutek obremenjenosti in stresa, ki nam ga ustvarja vprašanje »Kaj bodo pa drugi rekli?«. Se vidite kako se obremenjujete z mnenjem drugih? Z lahkoto, kajne, v spominu poiščete kar nekaj takih momentov v svojem življenju, ko vam ni bilo prijetno, ker ste se namesto s sabo, ukvarjali z drugimi. Ko ste premlevali kaj bodo drugi rekli o vas in vaših dejanjih? Tako nam je večkrat neprijetno, ko moramo stopiti v prostor nepoznanih ljudi. Imamo tremo pred javnim nastopanjem, pa četudi gre samo za to, da povemo nekaj lepega vsem zbranim v družinskem krogu. Stresno nam je ljudem predstaviti kaj smo ustvarili, ker nismo prepričani ali jim bo všeč. Čeprav sami verjamemo vase in se nam zdi to, kar imamo za pokazati dobro, lahko celo vrhunsko, se še vedno lahko ujamemo v stresni situaciji, ko se kar na lepem začnemo obremenjevati z mnenjem drugih. Zakaj? Zakaj se obremenjujemo z mnenjem drugih, če pa verjamemo vase, v svoj izdelek, storitev ali dejanje? Zakaj? Dejstvo je, da v kolikor se nam pripelje to vprašanje pred oči, nismo še popolnoma ločeni od potrebe, da bi drugim ugajali in bi jim bili všeč. Najblažja oblika obremenjevanja z mnenjem drugih se lahko kaže kot trema preden nekaj naredimo, najhujša pa kot nenehen stres, ki lahko privede do tega, da se ne zmoremo več obnašati racionalno, postanemo depresivni ali celo zbolimo. Kaj pa se skriva za potrebo po tem, da ugajamo in smo všečni? Različno ... kakor pri komu. Od tega, da si blazno želimo biti sprejeti, da iščemo potrditve, ker imamo slabo samopodobo, se nimamo radi in iščemo ljubezen zunaj sebe, namesto v sebi, do tega, da nas je strah neuspeha ali celo uspeha? Ozadij je toliko kolikor je ljudi...Vsak ima svojo različico, svojo resnico, zakaj se obremenjuje z mnenjem drugih. Kar bi na tem mestu želela poudariti je, da če želimo osebnostno rasti

in v življenju napredovati, potem je nujno, da raziščemo ozadje našega obremenjevanja z mnenjem drugih in ga skozi nova zavedanja o nas, transformiramo v prepričanje, ki nas bo na naši poti razvoja in spreminjanja življenja na bolje podprlo.

Eden boljših načinov, da predelamo takšen vzorec je nedvomno coaching. Coaching, če je dobro izpeljan, je najboljši pogovor, kar ga lahko imamo s samim seboj. Coach z vprašanji samo podpira klienta, da raziskuje in ustvarja prostor, da na površje, se pravi iz nezavednega uma v zavest, prihajajo nova spoznanja in zavedanja o sebi. Zato je pravi coaching več kot klepet ob kavi. Pravi coaching se mora vedno končati z nekim premikom pri človeku in novim zavedanjem, aha momentom, kot radi rečemo. Zato je coaching nedvomno primeren za tiste, ki želijo svoje življenje

spreminjati na bolje in nikakor ni res, kot je včasih zmotno prepričanje, da na coaching pridejo tisti, s katerimi je nekaj narobe. V bistvu je ravno obratno. Bolj, ko se zavedamo sebe in svoje odgovornosti do življenja, prej bomo prišli na coaching. Coaching je torej za vse, ki želijo delati na sebi in premikati meje.

Tako sem tudi sama redno v procesu coachinga. Ja, samocoaching ni vedno dovolj. Sploh kadar se zgodi nekaj, kar me vrže iz tira in mi jasno kaže, da se v mojem nezavednem umu dogaja nekaj, kar vpliva na to, da nisem notranje mirna, temveč razdražljiva in v

stresu.

Pri vzorcu kot je ta »Kaj bodo pa drugi rekli?« opažam, da veliko ljudi misli, da so s tem že opravili. Da so se dolga leta obremenjevali, potem pa je enkrat sodu odbilo dno in so temu naredili konec in sedaj živijo čisto drugačno, svobodnejše življenje. Tudi sama sem spadala v to kategorijo. Povsem prepričana sem bila, še do nedavnega, da sem s tem obremenjevanjem pa resnično opravila. Po vseh treningih in usposabljanjih, ki sem jih bila deležna v procesu pridobivanja certifikatov in ustrezne kvalifikacije, sem pa jasno, da že opravila s tem. Pa sem res? Ne. No sedaj, po zadnjem coachingu, mislim da sem. In to izkušnjo bi rada delila z vami. Mogoče se najde med bralci tudi kdo, ki misli oziroma ima občutek, da je s tem že opravil, pa se bo lahko po branju moje izkušnje mogoče zamislil drugače?

 

Sama sem skozi leta resnično imela težave s tem, da me je bilo strah kaj si bodo drugi mislili o meni in da sem imela veliko potrebo po pozornosti in potrditvah iz okolice, hkrati pa velikanski strah pred osebnim izpostavljanjem. Tako sem recimo do četrtega leta starosti komunicirala samo s štirimi ljudmi. Iz vrtca so me, po nasvetu vzgojiteljic, izpisali, ker češ, da nisem bila komunikativna in socialna. Dolga leta sem imela grozno tremo pred drugimi, hkrati pa vedno velikansko željo po nastopanju. Dva dela mene, ki sta si bila v popolnem nasprotju, velikokrat v konfliktu, sta mi tako, kar pisano komplicirala življenje. Tisti, ki so me poznali v mladosti, sigurno ne bi stavili na to, da bom študirala komunikologijo in da bo komunikacija postala moj temelj in moja strast ter bom o tem predavala ter učila kako učinkovito komunicirati. Lahko si torej predstavljate kako močno sem si želela predelati ta vzorec. Veliko coachingov in meditacij na to temo je za mano. In dolgo se ta vzorec resnično ni oglasil. Zato sem mislila, da sem z njim uspešno opravila. Potem pa se je zgodil izziv. Vključena sem v skupino na facebooku, katere namen je podpora podjetnikom pri marketingu na socialnih omrežjih. Dobili smo izziv, da posnamemo video v živo, v katerem se predstavimo, povemo s čim se ukvarjamo in kaj nam je pri tem pomembno ter video delimo v skupini. Uau, super ideja ...moje srce se je na prvo žogo začelo smejati in je komaj čakalo, da se posname. Kaj lepšega kot v varnem okolju potrenirati snemanje v živo in govoriti o svoji najljubši temi. Jeeeej. Vse je bilo super do trenutka, ko je ena udeleženka v skupini med snemanjem svojega videa v živo vprašala ali tudi ostali čutimo tako močno tremo pred snemanjem kot ona in če da, naj napišemo zakaj, česa nas je strah? Ker obožujem vprašanja, sploh tista, ki nagovarjajo nezavedni del uma, sem se hitro poglobila vase. In glej ga zlomka...ugotovila sem, da si dajem kar veliko opravka s tem kaj bom povedala, kako bom vse skupaj zapakirala, da bo izpadlo dobro, saj sem vendarle mojster komunikacije...in ko sem dala pozornost še telesu, da pogledam kaj mi sporoča glede te teme, sem ugotovila, da resnično čutim tremo, napetost, stres...Takoj me je zanimalo kaj je zadaj? Kaj v meni še ni predelano, da mi sedaj povzroča težave? Dobila sem odgovor, da se obremenjujem s tem kakšen bo odziv oziroma, da ne bo odziva. Presneto, kaj pa to pomeni, sem se vprašala naprej? Očitno je v meni še vedno del vzorca Kaj bodo pa drugi rekli in potrebe po tem, da sem všečna in da dobim potrditve o svoji vrednosti od zunaj. Na nivoju zavednega uma sem si že lahko razumsko razložila, da je strah odveč in stres popolnoma nepotreben, saj sem vendar vrhunska govornica, z veliko izkušnjami in nešteto odličnimi povratnimi informacijami od vseh pred katerimi sem nastopala. Vendar telo ni želelo sodelovati. Telo je bilo ob misli na snemanje videa v živo v stresu in krču...začela se ga je polaščati tesnoba, predvsem v predelu srca in želodca. Zavedati se je potrebno, da imamo ljudje troje možganov. Glavo, srce in želodec. Edino takrat, ko so vsi trije usklajeni, lahko sledimo sebi in smo notranje mirni. Ko pa ena glava reče levo, drugi dve pa desno, takrat pa nastopi izziv, ki ga konstruktivno lahko rešimo edino z delom na sebi. Ker torej moji možgani niso bili usklajeni, sem poklicala svojega coacha Simona, da me podpre pri transformaciji tega, kar sem v tistem trenutku čutila. Kot vedno je bil Simon pripravljen pomagati in dobila sva se na videoklicu.

 

Kaj vse se je zgodilo na tistem coachingu? Simon je, poleg odličnih vprašanj glede tega kako občutim ta vzorec, kako se kaže v mojem življenju, kaj si želim občutit namesto njega in še veliko več, izvedel še dve pomembni NLP tehniki. Po časovni črti sem šla pogledat kdaj je ta vzorec v mojem življenju nastal in pa pogovorila sem se s tesnobo v mojem telesu, ki je zaradi tega vzorca nastala. Na tem mestu bi želela opisati kaj je to časovna črta, da si boste lažje predstavljali zakaj je tako učinkovita. Vsak ima svojo časovno črto. Gre za način kako dojemamo čas in kako shranjujemo spomine in zaznavamo dogodke glede na sedanjost, preteklost in prihodnost. Ljudje, ko govorimo o času, največkrat govorimo skozi metaforo razdalje. Kako daleč ali blizu se nam nekaj zdi. Rečemo na primer »približujemo se počitnicam ...« kot da je čas cesta, po kateri se vozimo. Včasih lahko čas dojemamo tudi tako, kot da stojimo na mestu in se nam dogodki približujejo ali gredo mimo nas, se končujejo. Rečemo na primer »leto gre h koncu ...« Časovno črto, ko jo enkrat poznamo, lahko uporabimo za razreševanje vzorcev in ostale »čustvene prtljage« tako, da se sprehodimo po njej v preteklost ali pa za postavljanje ciljev tako, da se zapeljemo v prihodnost. Vse to je seveda mogoče samo s podporo izkušenega coacha in sodelovanjem nezavednega uma, ki ga zbudimo tako, da smo delno v transu. Ker sem se želela dokončno znebiti obremenjevanja z mnenjem drugih, sem se po svoji časovni črti ozrla v preteklost. Odneslo me je v trenutek rojstva. Zavedela sem se, da sem ta vzorec prinesla sabo v to življenje. Zavedela sem se, da me je želel naučiti, da naj zaupam v svoje odločitve. Občutila sem kako lahkotnejše bi bilo moje življenje, če bi že takrat, ko sem se rodila, imela v sebi to zavedanje. S tem novim zavedanjem sem se od rojstva po svoji časovni črti sprehodila nazaj v sedanjost, skozi vse dogodke, ki so bili zaznamovani s tem vzorcem. Sprehod nazaj je vedno zdravilen in dejansko transformira preteklost in čudežno vpliva na to, da vzorec izgublja moč. Ko sem prišla nazaj, sem bila zadovoljna, pa vendar sem čutila, da mi še nekaj manjka. Ko je Simon preveril kako me bo novo zavedanje podprlo v prihodnosti, je nekaj manjkalo. Delček te tesnobe je bil še vedno v meni. Zato je Simon odvodil še NLP tehniko, kjer sem ta delček iz sebe prijela v svojo roko in se z njim pogovorila. Dejansko sem se pogovarjala s svojim nezavednim umom. Ta delček sebe sem v tistem trenutku v roki videla kot črno, prestrašeno gmoto, ki se ji je zdelo čudno zakaj je na zaslišanju, če pa mi vendar želi nekaj dobrega. Dejstvo je, da je vse, kar je del nas, del nas z dobrim namenom. Vse, kar je del nas, nam želi dobro, saj nas ima rado. Način kako se ta ljubezen kaže, pa je včasih našemu zavednemu umu nerazumljiv in težko dojemljiv kot dober, pozitiven. V tistem trenutku se tudi meni ni zdelo, da je kaj dobrega na tej tesnobi, ki je še bila v meni. A ker se zavedam resnice o pozitivni nameri v ozadju, sem zaupala procesu, da se pelje v pravo smer. Ker sem ta del sebe na roki zaznavala kot nebogljen in prestrašen kaj se bo z njim zgodilo, sem mu dala ime »grdi raček«. Kar nekaj časa je Simon uspešno postavljal vprašanja in podpiral moj pogovor same s sabo, potem pa se je zgodilo. Zavedanje je prišlo na površje. Ozavestila sem namen grdega račka. Grdi raček je bil pravzaprav osnova mojega ega. Temelj ega, ki mi ustvarja različne izzive, vzorce in omejujoča prepričanja. Prišla sem do samega bistva mojega ega. Zato sem se na časovni črti vrnila v rojstvo. V tej inkarnaciji mi je dano, tako kot vsem, da predelam svoj ego in to, da svojo vrednost gradim skozi potrditve iz okolice, je njegovo bistvo, ki se potem v različnih okoliščinah kaže na različne načine. »Kaj potrebuje grdi raček, da mi lekcijo, da zaupam v svoje odločitve, poda na pravi način?« je vprašal Simon. In v trenutku se je grdi raček transformiral v belega, najlepšega laboda. Uau. Grdi raček, del Nine, je potreboval zavedanje, da je njegov namen, da me vrne nazaj k sebi. Labod je namreč predstavljal moj višji jaz. Zato je grdi raček tako dolgo vztrajal, ker je popotovanje nazaj k sebi proces, ki ga spremlja delo na sebi. In meni, je bilo v tem trenutku to delo poplačano z največjim zavedanjem in ljubeznijo do sedaj. Grdi raček je postal beli labod in tako ostal del mene, da me lahko v prihodnosti podpira na pozitiven način.

 

Pomislite do kakšnih spoznanj bi prišli vi, v kolikor bi se podali na pot raziskovanja tega slavnega stavka »Kaj bodo pa drugi rekli?«.

Blog