ČUDEŽ IZRAŽANJA

21. marec 2021

“Vse, kar ostane neizraženo, izgubi svoj iskreni namen.”

Izražanje. Kaj vam pomeni ta beseda? Jo uporabljate? Ste ji zvesti? Sledite njenemu prvotnemu namenu? Latinsko EXPRESSARE pomeni potisniti, stisniti ven. In, če si predstavljate, da imate pred sabo pomarančo in jo iztisnete, da si pripravite sočen napitek, kakšen sok pride ven iz pomaranče? Pomarančni seveda, kajne?

Obstaja verjetnost, da iz pomaranče dobimo limonado? Vztrajajte z mano, kmalu bo jasno kam merim. Ne. Ne obstaja verjetnost, da iz pomaranče dobimo limonado. Ali je mogoče, da je od tega, kakšen sok dobimo, odvisno kdo stisne pomarančo? Ali ne glede na to, kdo jo stisne, vedno pride iz nje pomarančni sok? Jasno kot beli dan, kajne? Pomaranča je pomaranča. In v njej je pomarančni sok. Tako smo mi, mi in v nas je naša notranjost. Naša notranjost, ki je sicer dosti bolj kompleksna od pomarančnega soka, pa vendar princip je enak. Iz nas ne more priti nič, kar ni del nas. In ne glede na to, v kakšni situaciji smo, kakšnim dražljajem smo izpostavljeni in ne glede na to, s kom smo v interakciji, nihče in nič ne more biti odgovorno za naš odziv. Naš odziv, to, kar pride iz nas, je odvisno samo od nas. Mi se odločamo kaj bomo izrazili, izbira je vedno naša. In ravno ta izbira na nek način vse zakomplicira. Pomaranča nima možnosti izbire. Ta je bila dana samo

živim bitjem. In upam, da se zavedate kakšen privilegij je to. Da lahko izbiramo kako bomo živeli. Neprecenljivo. No, ker pomaranča ne more izbirati, lahko vedno izrazi/ iztisne iz sebe svojo iskreno notranjost. Ljudje pa se lahko odločimo ali bo naše izražanje iskreno ali ne. Kaj menite, ste iskreni v svojem izražanju? Vedno poveste na glas svoje mnenje? Ali ste včasih raje tiho, da ne bi koga užalili, prizadeli ali pa ste v strahu, kako bo vaše mnenje sprejeto? Kaj če ne bo sprejeto tako, kot bi si želeli? Je potem bolje, da ga zadržite zase?

Kaj pa čustva? Kako vam gre izražanje čustev? Jih pokažete ali skrivate zase? Ali ste eden tistih, ki jih še sebi ne upate iskreno priznati?

Kaj pa vaše ideje, zamisli, predlogi ... jih izražate? Ali gre trenutek navdiha mimo in vse, kar je vzklilo v vas, ostane neizraženo in pozabljeno?

Kaj pa vaši talenti? Jih izražate? Dajete svetu 100% svojih talentov in sposobnosti? Se jih sploh zavedate?

Kaj pa ljubezen? Jo izražate? Do sebe? Do drugih? In ključno vprašanje, koliko časa v dnevu ali življenju, če želite, vam uspeva, da se izražate iskreno? Ko rečem iskreno, mislim na to, da ste usklajeni sami s sabo. Da so vaše misli, čustva in dejanja usklajena. In seveda, brez tega ni iskrenosti, da so usklajena z vibracijo ljubezni. Vibracija ljubezni v vas pomeni, da ste iskreni do svojega višjega jaza. Da ste z njim usklajeni in ga usklajeno izražate. Da se ne predajate iluziji ega, ki vas postavlja v nešteto situacij, v katerih vas prepriča, da je bolje, da vaše misli, čustva in dejanja niso usklajeni. Ego vam na primer šepeta: “Tudi, če čutiš in veš, da šef ni prav ravnal, mu tega ne povej, ker lahko ogroziš vajino sodelovanje.” Ali pa “Ne povej ji, da je debela, ker jo boš užalil.” Ali pa “Saj nimaš garancije, da je tvoja ideja dobra, raje bodi tiho in bodi vesela, da si, kjer si. Lahko bi bilo še slabše.” Ali pa: “Res ne vem kaj ti je bilo, da si pomislil na menjavo službe. Tebi taka sreča ni namenjena. Ne zaslužiš si več kot imaš.” Ali pa: “Ne popuščaj. Bodi ponosen in ne povej ji, da ti je žal in da jo ljubiš. Naj se ona prva opraviči.” In še bi lahko naštevala. Takšnih primerov težko zmanjka. Končajo se takrat, ko se odločimo, da usklajenost s samim seboj postane naša vrednota in ko razumemo, da je iskreno izražanje sebe ključno za naše zdravje na vseh nivojih. Vse, kar ostane neizraženo, izgubi svoj iskreni namen. Kaj točno to pomeni? Gremo počasi ...

Največkrat neizraženo ostane neizraženo zato, ker se nam na prvo oko to čuti najlažja pot. Za voljo ljubega miru potlačimo tisto, kar je želelo ven. Pa je ta mir, ki si ga kupimo, s tem, ko se ne izrazimo, resničen? Ne. Nikakor. Gre za iluzijo. Mislimo, da bomo imeli mir. Morda ga kratkoročno tudi imamo. Dolgoročno gledano, pa s tem, ko ne izrazimo svojega mnenja, zanikamo sebe. In če zanikamo sebe, zanikamo svoje življenje. In tako, se kar naenkrat znajdemo v igri, ki ni naša in na katero nimamo več prav velikega vpliva, saj njena pravila določajo drugi.

Začnimo z enostavnim primerom. Imamo dvanajst lastnikov ulične ceste. Odločiti se morajo ali bo sanacija kanalizacije v prvem delu ceste strošek vseh lastnikov ali samo prve polovice? Izraziti je potrebno zelo enostavno mnenje, se strinjate? Koliko lastnikov mislite, da je sposobno izraziti svoje lastno mnenje? Premalo. Večina se jih skriva za mnenjem večine. Njihov odgovor se glasi: »Moje mnenje, je mnenje večine.« Kaj pa je mnenje večine? Dokler se ne izrazi vsak posameznik, ki tvori večino, mnenja večine ne moremo poznati. Kaj se torej v resnici dogaja v ozadju? Ljudje niso sposobni izraziti svojega mnenja in se skrivajo za vrednoto solidarnosti. »Jaz sem z večino«, ponosno povejo in se niti približno ne zavedajo, da so sklenili pakt s svojim egom. Ego jih je prepričal, da je tako bolje. Obvaroval jih je pred izbiro, ki bi v njegovih očeh pomenila določeno tveganje za posameznika. Morda ne želijo tvegati, da bi se komu zamerili. Morda njihovo mnenje ne odraža družbenih vrednot in upajo, da bo večina na njihovi strani in odgovornost ne bo njihova, ampak od večine. Ja, prevzeti odgovornost za svoje mnenje zna biti zelo težko. Tega se ljudje bojijo. Zato se skrivajo za večino ali v tišini upajo, da ne bodo izzvani, da se izrazijo. In če potem po nekem naključju, vseeno pridejo na vrsto, da se morajo izraziti, se velikokrat zgodi, da niso iskreni.

Kaj pa izražanje čustev? Če čustva potlačimo, si delamo veliko škodo. Neizražena negativna čustva nas počasi razžirajo in vplivajo na stres, ki je stalno prisoten v nas in lahko seveda pripelje do tega, da naše fizično telo odreagira tako, da zboli. Bolezen je najglasnejše izraženo sporočilo višjega jaza, da naj ga že vendar začnemo poslušati. Pa si želite, da bi prišlo tako daleč? Da zbolite, zato da se potem naučite slišati in izražati sebe? Škoda. Bolje je, da se odločimo delati na sebi in se učimo kako se lahko na prijazen način do sebe in drugih iskreno izražamo. Vsako čustvo, ko ga izrazimo, ga osvobodimo. Če osvobodimo jezo, jo iztisnemo iz sebe, naredimo v sebi prostor, da se jeza pozdravljena vrne nazaj k nam kot ljubezen. Če nekomu povemo, da smo mu nekaj zamerili, se osvobodimo. Slabi občutki v nas se sprostijo in naredijo prostor za zdravljenje odnosa. Seveda je ključno kako se izražamo. Ko govorim o izražanju imam vedno v mislih prijazno izražanje. Izražanje, ki upošteva načelo somoči v komunikaciji, da nihče ni v podrejenem ali nadrejenem položaju. Da smo si enakovredni in se izražamo iz nivoja potreb in vrednot. Takšne nenasilne komunikacije se moramo naučiti, saj je redkim položena v zibko. Zato je izjemno pomembno, da smo odprti za nova znanja skozi različne komunikacijske delavnice, treninge in seveda različna individualna svetovanja. Zavedati pa se moramo še nečesa. Ko se odločimo, da bomo izrazili nekaj, kar za nas predstavlja izziv, je pomembno, da imamo pred očmi najprej zavedanje, da se izražamo zaradi sebe, ne zaradi drugih. In ravno zaradi tega se ne smemo obremenjevati z odzivom sogovornika. Kako bo naše mnenje sprejel tisti, ki mu je namenjeno, je njegova zgodba, ne naša. S tem, ko se izrazimo, podpiramo zgodbo, ki izraža naše vrednote. Če se ne izrazimo, sodelujemo in podpiramo obstoječe stanje. Ne moremo pričakovati izboljšanja, če se ne izrazimo. Neizražanje predstavlja zelo pasiven odnos do življenja. Z neizražanjem postajamo gledalci in ne igralci.

Kaj pa izražanje svojih idej in talentov? Si upate slediti veličini vaše duše ali ostajate ujeti v povprečnost ega? Tipičen primer imamo lahko v odnosu med otroki in starši. Starši imajo na primer predstavo, da bo njihov otrok pravnik, otroka pa neizmerno zanima delo z rokami. Si bo upal izraziti nestrinjanje s straši, ko bodo želeli, da se vpiše na pravno fakulteto? Bo upal slediti sebi in izraziti svoj talent? Koliko talentov ostane neizraženih, zaradi različnih strahov, dvomov in omejujočih prepričanj? Preveč. Zavedajte se, da tja kamor vas vleče srce, tam je vaše poslanstvo, tam boste lahko v polnosti razvili svoje talente. Ne utišajte strasti v sebi, ki vas skuša podpreti na poti samoaktualizacije. Če jo utišate, kupite enosmerno vozovnico v povprečno življenje. Če ji prisluhnete, pa dejansko naredite to, da iztisnete ven iz sebe svoje talente, svoje bistvo in zaživite polno življenje.

Vam povem skrivnost? Takrat, ko se boste v polnosti čutili in sprejemali, takrat se boste upali izraziti. Izraziti na vseh nivojih. Zavedajte se, da vse, kar izrazimo, se vrne k nam v čisti, iskreni vibraciji ljubezni. Kje se ta pot začne? Z delom na sebi. Samo z delom na sebi, premikamo meje. Kaj bo vaš naslednji korak?

Blog