Mnogo staršev bi verjetno reklo, da bi se zgodil čudež, če bi njihovi otroci postali odgovorni. Jaz pa pravim, da bi bili njihovi otroci odgovorni, če bi opazovali odgovoren zgled svojih staršev 😊. Lepo je biti odgovoren v naši družbi, kajne? Kdor je odgovoren, je boljši. Pa je res? Ne mislim boljši, ampak odgovoren? Boljši od drugega v enosti ne moremo biti. Ker smo vsi dobri ali pač vsi boljši. Ker smo enaki. Lahko pa smo odgovorni ali pač nismo odgovorni. Vabim te, da se prepustiš malček drugačnemu pogledu na koncept odgovornosti. Odločila sem se predstaviti kako odgovornost dojema enost. Kako jo zmore razumeti in želi živeti naš višji jaz in kako jo zlorablja naš ego, v bitki za svoj obstoj. Neizmerno sem hvaležna za vsa zavedanja, ki sem jih pridobila skozi opravljanje svojega poslanstva. Uživaj v branju…
Odgovornost…beseda kot taka v svojem bistvu vsebuje odgovor. In če postanem igriva, lahko premečem črke in v njej najdem tudi dogovor. In če ostanem odprta za drugačen pogled, ki prebuja in dviguje mojo zavest, se vprašam »Odgovor na kaj je moja odgovornost?«. Odgovor na moj dogovor. Dogovore dnevno sklepam sama s seboj in z drugimi. Dogovarjam se kaj bom storila, česa ne…kaj je pomembno in kaj ne…kje in kako bom sodelovala…s kom ja, s kom ne…kaj bo rdeča nit in kaj plan B…in še in še…In seveda sem odgovorna takrat, ko delujem v skladu s svojimi dogovori. Logično, mar ne? Enostavno? Hmmm…kaj pa vem. Sliši se že tako. Vidi tudi. V praksi pa se zatakne.
Zakaj? Kako? Preprosto zato, ker največkrat te dogovore ne sklepam jaz, ampak moj ego. Ego deluje v skladu s programi, ki se jih je naučil v otroštvu in skozi življenje. Hiti ustrezati drugim, jih reševati, prevzemati njihovo odgovornost ali pa je sebi nalagati preveč…včasih, ker beži od iskrene verzije sebe, večinoma pa zaradi perfekcionizma, ki se ne zna ustaviti in vedno verjame, da še ni dovolj dobro, ker je vedno lahko še boljše. Zgodba, ki se nikoli ne konča. Razen, ko se. In kdaj se lahko konča ta začarani krog iluzije o odgovornosti v katerega se ujamemo?
Takrat, ko z delom na sebi pridemo do točke, ko smo zmožni razumeti vse zmote glede odgovornosti in si upamo prevzeti odgovornost za eno in edino resnico. Resnico, ki postavi na laž prepričanje, da obstaja več različnih vrst odgovornosti. Odgovornost do sebe, do drugih, do družine, do zdravja, do okolja, do živali, do…seznam se nadaljuje in verjetno nikoli ne konča.
Obstaja samo ena odgovornost in to je odgovornost do sebe. Lahko samo si odgovoren ali pa nisi odgovoren. Če si odgovoren do sebe, si avtomatsko odgovoren do drugih. Ko nisi odgovoren do sebe, nisi odgovoren do nikogar. Največja iluzija je, ko misliš, da postaneš odgovoren takrat, ko si odgovoren do drugih. Nikakor ne moreš biti najprej odgovoren do drugih, potem pa šele do sebe. Vse, kar se ne začne pri tebi, je iluzija. Če se torej odgovornost začne pri drugih in ne pri tebi, zanikaš sebe, si v iluziji in tudi drugim, za katere misliš, da delaš dobro, v resnici daješ iluzijo in jim na dolgi rok škodiš. Ker zakon vesolja je tak, da kar je v tebi, je zunaj tebe. Česar ni v tebi, ne more biti zunaj tebe. Se pravi, da če nisi odgovoren do sebe, ne moreš biti odgovoren do drugih. Ljudje pa si, v veri, da delajo dobro in v iskanju potrditev iz okolice, da so dobri, ker so odgovorni, nalagajo vedno več odgovornosti, misleč, da več ko bodo imeli odgovornosti, bolj bodo odgovorni. Oziroma z drugimi besedami, boljši.
Kdaj sem torej odgovorna do sebe? Takrat, ko sem odgovorna do svojih dogovorov. Ko sem odgovor na svoje dogovore. Kakšen odgovor naj bom? Jasen seveda. Da ne bo nobenega dvoma kaj izražam. Takrat bo jasno, da sem s svojimi dogovori usklajena. Da delujem v skladu z njimi. Da bom lahko odgovor, moram najprej definirati svojo odgovornost do sebe. Kako vem, da sem odgovorna do sebe. Kaj mi to pomeni?
Zares odgovorna do sebe sem takrat, ko se v vsakem trenutku v polnosti zavedam, da sem kreatorica svojega življenja. Da imam v vsakem trenutku možnost izbire, ki vpliva na stanje moje zavesti. V vsakem trenutku lahko izberem ali bom svojo zavest prebujala ali ne. Ko jo prebujam, sem odgovorna za svoje življenje. Za vse, kar paše v moje življenje. Od mene do vsega in vseh, ki so v interakciji z mano. In ko je ne prebujam, sem odgovorna za svoje življenje. Vse, kar naredim in vse, česar ne naredim, vpliva na mojo realnost. In ko se tega zavedam v polnosti sebe, ki sem, sem odgovornost do sebe. In takrat se konča pritoževanje in začne življenje.
Odgovorna sem takrat, ko sem vprašanje kakšnega življenja si želim. Ko se sprašujem kaj je zame OK in kaj ne. Ko si želim razumeti ozadje tega, kar se prebuja v meni. Odgovorna sem, ko to, kar se prebuja in kar začenjam razumeti, objamem, sprejmem in temu sledim. Odgovorna sem, ko si upam. Ko si upam izraziti sebe, v trenutku tega, kar sem in kar je v meni.
Odgovorna sem, ko s svojim izražanjem ne želim zaščititi, reševati ali ugajati drugim. Odgovorna sem, ko ne želim nikogar spremeniti. Odgovorna sem, ko sprejemam življenje tako kot je. Odgovorna sem, ko sprejemam sebe v celoti. Ko sprejmem svoje sonce in svojo temo. Odgovorna sem, ko se trudim na okoliščine vedno pogledati iz več zornih kotov.
Odgovorna sem vsakič, ko se spomnim, da je pravi notranji mir doma v meni in nikoli in nikakor ne more biti posledica okoliščin. Odgovorna sem, ko se spomnim vseh modrosti, ki me jih uči vesolje. In se znova in znova napajam v njihovi brezmejni moči in ljubezni.
Odgovorna sem vsakič, ko se vprašam kaj mi bo neka situacija ali odnos prinesel in seveda sledim intuiciji, ki odgovori na to vprašanje. Odgovorna sem vsakič, ko ozavestim svoj ego. In blazno neodgovorna vsakič, ko ga raje preslišim oziroma pometem pod preprogo.
Odgovorna sem, ko sem rešitev in ne izgovor. Odgovorna sem, ko sem pot in ne izgovor. Odgovorna sem, ko vidim celoto in ne samo delčka nje. Odgovorna sem vsakič, ko izberem tisto, kar me bolj podpre, na vseh nivojih, in ne tistega, kar podpira moj ego. Odgovorna sem, ko skrbim za ravnovesje. Ko sem v zavedanju trenutka tukaj in zdaj. Ko se organiziram v času tako, da v svoj urnik umestim vse, kar želim, da me podpira.
Odgovorna sem, ko zavestno planiram sebe naprej in se urnika držim. Odgovorna sem, ko se pogovorim sama s seboj vsakič, ko zaznam, da bi počela nekaj, kar me ne podpira. Odgovorna sem, ko se ne predam kavču in televiziji pod pretvezo, da rabim nekaj malega na off, brez razmišljanja. Po stanje brez razmišljanja grem lahko v meditacijo. Odgovorna sem, ko skrbim za to, da sem dnevno v meditativnem stanju.
Odgovorna sem, ko se zavedam vseh zdravilnih učinkov dela na sebi, v kakršnikoli obliki. Odgovorna sem, ko ljudi ne zavijam v vato in ko v vato ne zavijam niti svojih besed, ki so v prostor povabljene kot odgovor na njihovo vprašanje. Odgovorna sem, ko ne iščem potrditev iz okolice, ker se zavedam, da živijo v meni. Odgovorna sem, ko ne potrebujem dokaza, da bo vse OK, ker se zavedam, da ga ne bom dobila. Da ne morem dobiti ničesar, kar potrebujem. In da dobim vse, kar si želim takrat, ko ničesar ne potrebujem.
Odgovorna sem, ko se zavedam, da bo bolje takrat, ko bom bolje. In odgovorna sem vsakič, ko se odločim, da sem dobro. Da mi nič ne manjka. Odgovorna sem, ko se zavedam, da se življenje dogaja zame in ne meni. In odgovorna sem, ko postanem svoj namen. Ko se zavem, da živim zase in ne za druge. Ker če bi verjela, da živim za druge, potem bi se dogajala njim. Pa se ne morem. Lahko se zgodim samo sebi. Zase. Seveda pod pogojem, da se zavedam svoje odgovornosti do sebe. Da sem svoj odgovor. Jasen. In da sem lahko jasen odgovor, moram najprej biti radovedno vprašanje. In to me radosti, pomirja in ljubeče poboža. Hvaležna Sebi, da sem Se izbrala. Hvala.
In ti, ki si odgovorno prebral do konca moje razmišljanje o odgovornosti…Kakšen bo tvoj naslednji korak? Bo odražal tvojo odgovornost do sebe? Navijam zate 😊.
